Zgodovina doma

Začetek dijaškega doma sega v obdobje po drugi svetovni vojni. Prvi zasilni dijaški dom je deloval skoraj dve leti v stavbi blizu železniške postaje v Gorici. Ta zasilni dom je dijakom omogočal le možnost nastanitve in prehrane.

1947 – 1952

DIJAŠKI DOM V CORONINIJEVI GRAŠČINI V ŠEMPETRU

Po priključitvi Gorice Italiji se je 15. septembra 1947 dijaški dom preselil v Coroninijevo graščino v Šempetru, postal je dom za učence od Bovca do Vipavske doline in Krasa ter za zamejce in številne sirote, dijakov je bilo več kot sto. V tistem času je primanjkovalo drv, hrane, uporabljali so živilske nakaznice, vodna oskrba je bila urejena s pomočjo cisterne na podstrešju. Število gojencev je naraščalo, zanje so poiskali prenočišča v Šempetru. Fantje so pomagali prinašati kruh, meso in druge potrebščine.

Obdobje dijaškega doma v Coroninijevi graščini se je zaključilo konec šolskega leta 1951/52.

1949

LESENE BARAKE V SOLKANU

V Novi Gorici je lesna šola izvirala iz tradicije solkanskega mizarstva. K šoli je spadal internat, ki je imel prostore v lesenih barakah v Solkanu, v njem so bivali izključno učenci lesne šole.

1952 do 2001

Iz Šempetra se je dom preselil na Grčno v stavbe delavskega naselja graditeljev Nove Gorice. Srednje šole so konec petdesetih in v začetku šestdesetih let rasle kot gobe po dežju. Gimnazija se je preselila iz Šempetra, lesna šola iz Solkana, ekonomska iz Ajdovščine, elektrotehniška iz Cerknega, trgovska je svoj prostor ob Erjavčevi v bližini nekdaj znane »frnaže«. Iz Šempetra se je preselila tudi medicinska šola, kasneje sta bili ustanovljeni še kmetijska in administrativna šola.

V domu na Grčni so bivali v glavnem gimnazijci, dijaki so dom imenovali Havaji.

1958

Iz Brežic se preseli v Novo gorico vajenska šola trgovske stroke z dijaškim domom, ki je bil na lokaciji današnje Srednje ekonomske in trgovske šole.

1963

V prostorih današnje Glasbene šole in Ljudske univerze so sprva stanovali kovinarji, kasneje pa je bila v zgradbi lesna šola in dijaški dom.

Pojavile so se potrebe po združitvi vseh domov v en dijaški dom, ki bi dijakom omogočal primerno bivanje in šolanje.

1964

Vsi srednješolski dijaški domovi se združijo v enotno domsko organizacijo, imenovano Dom šolskih centrov (DŠC) s sedežem na Erjavčevi ulici.

1977

S samoprispevkom so obnovili četrto stavbo na Grčni. Tako so pridobili dve učilnici, telovadnico in deset sob za dijake. Ker je bilo dijakov veliko, je stekel tudi dogovor s šolskimi oblastmi za izgradnjo nove stavbe na Streliški poti.

1981

Zgrajena je bila stavba na Streliški. Poimenovali so jo Dom učencev Mitja Gorjupa. Polovica dijakov se je vselila v nov dom.

1991

Po osamosvojitvi Slovenije se je dom preimenoval v Dijaški dom Nova Gorica.

1998

Sledila je prenova objekta in dograditev prizidka na Streliški. Uredile so se tudi zunanje športne površine. Dijaki so se v celoti preselili z Grčne na Streliško.

avgust 2006 do danes

Dijaški dom Nova Gorica od avgusta 2006 uspešno vodi ravnatelj Dragan Kojić.

Sodi med večje domove v Sloveniji. Namenjen je zlasti dijakom, ki se na srednjih šolah izobražujejo v različnih programih. Dijakom omogoča bivanje, učenje in aktivno preživljanje časa.

Vsi zaposleni si prizadevamo, da bi dijaki dijaški dom sprejeli kot prostor, kjer bi se počutili varne in sprejete, hkrati pa si želimo, da bi čim bolje izkoristili priložnosti za samopotrjevanje in osebno rast. Iz leta v leto nadgrajujemo pogoje za uspešno delo in življenje v domu. Vizija jutrišnjega dne je varen, moderen in prijeten dom, v katerem se bomo dobro počutili vsi, ki živimo in delamo v njem.